Pričujoči članek na začetku obravnava tematiko kolektivnih spominov s teoretskega vidika in ob tem predstavi ideje Mauricea Halbwachsa, pionirja na tem področju. Jan in Aleida Assmann sta desetletja kasneje oblikovala teorijo komunikativnega in kulturnega spomina, ki nam še danes pomaga pri opredelitvi družbeno »pomembnejših« spominov in spominov, ki ostanejo v zasebnem področju. V tej doslednosti se moramo zavedati določene hierarhije spominov: določene pripovedi stojijo v ospredju in se ponavljajo, tudi krepijo identiteto določene družbe, medtem ko se spomine, ki ne zadevajo skupnosti, izključuje. To so med drugim zlasti spomini manjšin, spomini »drugih« in seveda tudi pripovedi, ki ne ustrezajo lastnim. V pričujočem članku predstavim tematizacijo prav takih konfliktnih spominov pri šolskem pouku kot poseben potencial za demokratizacijo mladih. Posebno in nič manj zapleteno poglavje je tematizacija (nacističih, fašističnih idr.) storilcev in pristašev v pouk. Nekaj konkretnih možnosti, kako lahko pri šolskem pouku nadomeščamo neposredne časovne priče, zaokroži pričujoči članek.