Nova razmejitev, ki jo je prinesla Pariška mirovna pogodba leta 1947, je za Slovence, ki so v Italiji postali narodna manjšina, odprla novo poglavje tudi z vidika političnega nastopanja, saj so se v tem času oblikovale nove politične stranke, ki so bile jasno idejno in narodno profilirane. Med Slovenci, ki so živeli na Tržaškem, Goriškem in Videmskem, so bile na političnem polju pomembne razlike, ki izhajajo iz različnih zgodovinskih, družbenih in tudi narodnih okoliščin. Leta 1947 je bila izrazita tudi ideološka diferenciacija, ki se je leta 1948 »obogatila« še s sporom med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo po resoluciji Informbiroja. Ločnico pa sta že od predvojnega časa predstavljala dva koncepta političnega delovanja: na eni strani samostojno slovensko politično nastopanje, na drugi vključevanje v italijanske stranke.