Prispevek ponuja pregled širšega družbenega ozračja od plebiscita do prvih dni leta 1991, ko je bilo dokončno jasno, da je za Slovenijo edina možna rešitev odhod iz Jugoslavije. Čeprav je bilo še slišati posamezne glasove, ki so dopuščali možnost konfederacije, se je stanje v državi na političnem in gospodarskem področju tako poslabšalo, da je morala Slovenija misliti predvsem na zaščito lastnih interesov. Avtorica na podlagi časopisnih virov predstavi vzdušje, ki je vladalo v Sloveniji. Kljub nekaterim razhajanjem je plebiscitni čas poenotil Slovence, kar se je pokazalo tudi v visoki udeležbi na plebiscitu in visokem odstotku glasov za samostojno in neodvisno državo Republiko Slovenijo. Politiki, ne glede na strankarsko pripadnost in medsebojna nesoglasja, pa so se zavedali, da je treba takoj po plebiscitu začeti z ukrepi za njegovo izvedbo ter utrditi položaj Slovenije v pogajanjih z zvezo in drugimi republikami.