Zaradi gospodarskega liberalizma dobrodelnost oziroma skrb za uboge, ki sta jo z raznimi ukrepi in dejavnostmi izvajali javna in zasebna sfera, v 19. stoletju ni bila več kos vse večji socialni stiski. Postalo je jasno, da je treba v kontekst nove gospodarske ureditve vpeti strategijo, ki bi se posvetila globalnemu reševanju socialnih vprašanj. Članek obravnava oblikovanje načel, usmerjenih v uravnavanje razmerij med posamezniki in skupinami ter socialnimi ustanovami v Ljubljani, pri tem pa je osredinjen na akterje in sistem, ki so socialno ogroženim nudili osnovno varnost pri socialnozdravstveni zaščiti med prvo svetovno vojno in v desetletju po njej.