V zadnjem desetletju so se ponudile nove perspektive za raziskovanje odnosa države do pravoslavne cerkve, kot tudi do vseh drugih verskih skupnosti v zgodnjem obdobju Sovjetske zveze. Arhivi za zgodnja dvajseta leta so večinoma odprti, kar je skupaj z neovirano izmenjavo informacij omogočilo, da lahko posamezna dejanja in ravnanje določenih oseb rekponstriramo dosti bolj natančno, kot je bilo možno na podlagi dosedanjega števila dostopnih virov. Nemoremo verjeti, da bi v prihodnosti mogli še dlje prikrivati ali vsaj ali vsaj prikazovati kot nedolžno nenehno prisotnost represije, kakor je to počeloprejšnje uradno sovjetsko zgodovinopisje; niti ne bodo mogle obveljati predstave, da je sovjetski sistem proti cerkvi postopal z demonsko perfekcijo in po enotnem načinu.