Najpomembnejši slovenski romantični pesnik France Prešeren je bil v desetletjih po smrti kanoniziran v nespornega nacionalnega pesnika in kulturnega svetnika. Njegov kult, ki je vrhunec doživel v začetku 20. stoletja, je bil podoben kot drugi evropski kulti nacionalnih pesnikov: v tem Prešernov primer še zdaleč ni izjemen. Toda njegovo ustoličenje v slovenskem kulturnem prostoru je bilo vendarle bolj temeljito in daljnosežno, saj je z njim visoka ljubezenska poezija postala ključna, celo odločilna sestavina pripovedi o nastanku slovenskega naroda. V tej razpravi skušam pokazati, zakaj je bilo to mogoče in kakšne so bile stranske posledice t. i. slovenskega kulturnega sindroma – zlasti za tiste, ki so ostali v senci mogočnega kulta nacionalnega pesnika. Med njimi niso bili le potencialni Prešernovi pesniški tekmeci (Vodnik, Koseski, Vraz), temveč tudi jezikoslovci (Kopitar, Miklošič) ter politiki in voditelji narodnega gibanja – posebej očitno Janez Bleiweis, nekdanji »oče slovenskega naroda« in prvi slovenski politik z nastavki kulta osebnosti, ki je bil postopoma »dekanoniziran« v obrobnega konservativnega veterinarja brez občutka za poezijo.