V 21. stoletju beseda holokavst ni velikokrat »poguglana«, bi rekli srednješolci, a njim vzbudi grozo, ko o tem preberejo v knjigah, se pogovarjajo z učiteljem in zapišejo spomine svojih sorodnikov ali pa si kraj sami ogledajo. Velikokrat povedo, da so dejstva kruta, in ne morejo razumeti, kako so jih nekateri ljudje uresničili. Ali kot je rekel Lojze Krakar v spremni besedi dokumentarnega dela Od tod so bežale še ptice: »Fantazija ponorelih nacistov si je namreč v koncentracijskih taboriščih izmislila takšne reči, da je proti njej ne samo moja domišljija, marveč celo domišljija starega Danteja naravnost nebogljena.« (Krakar in Kumar, 1962, str. 6) In kot bi dodale interniranke − Elza Kumar Mavrič, da o tem morajo govoriti, čeprav so najprej molčale, Sonja Vrščaj, ki vedno citira Krakarjeve verze v pesmi Auschwitz, da se je tu »smrt utrudila do smrti«, ali že pokojna Bogdana Šimac Rakar, »umazanke smo bile, saj smo imele gvantarske uši«; lezle so po obleki in po vtetovirani številki na roki, o kateri je verjela, da jo bo lahko sprala pod vodo. Ob vsem tem srednješolci spoznajo pomen besed imeti brazgotine v dušah, saj je kruta preteklost trpečim pokazala, kaj pomeni biti oropan človeškosti.