V poznem srednjem veku se je na Kranjskem vzpostavilo več železarskih središč, v katerih so se na podlagi privilegijev in rudarskih redov izoblikovale železarske skupnosti. Njihovi nosilci so bili železarski mojstri – tehnični specialisti in posestniki železarskih obratov. Med seboj so volili rudarskega sodnika, ki je bil glavni predstavnik skupnosti ter nosilec njene sodne in upravne avtonomije. Del skupnosti so bili tudi podrejeni delavci v obratih in rudnikih ter pomožni delavci – oglarji, drvarji in tovorniki. Pripadniki teh skupnosti so uživali osebno svobodo, od obratov in preostalih pravic ter posesti so morali plačevati dajatve, v primeru vojaške nevarnosti pa sodelovati pri obrambi gospostva.