V Hieronimovem izjemno obsežnem in raznolikem literarnem opusu zavzema historiografija le skromno mesto. Ob tem pa prinašajo njegova pisma številne zgodovinske podatke in razmišljanja, ki osvetljujejo njegov pogled na sodobnost. Svoje edino v ožjem smislu zgodovinsko delo, Kroniko (oziroma nadaljevanje Evzebijeve Kronike), je zaključil z bitko pri Adrianoplu (378), tako kot največji zgodovinar njegovega časa, pogan Amijan Marcelin. V dogodku, ki je bil ključnega pomena za rimsko cesarstvo, s takojšnjimi katastrofalnimi posledicami v celotnem balkansko-podonavskim delu države, s časovnim zamikom ene generacije pa tudi v Italiji in na Zahodu, je videl začetek konca Rimskega cesarstva. Pri tem je Hieronim kasneje (Ep. 123, 15) uporabil prispodobo potapljajoče se ladje oziroma brodoloma države. Obljube, da bo napisal obširnejšo zgodovino Gracijanove in Teodozijeve dobe mu ni uspelo izpolniti. Med prelomnimi dogodki in procesi, ki jih je ponekod le kratko ocenil, spet drugič pa izpostavil njihovo travmatično vsebino, naj navedemo še dva primera: pohod barbarskih skupin iz srednjega Podonavja in njihov vdor v Galijo 406, ki je zapečatil usodo rimskega Zahoda; pohod Zahodnih Gotov leta 408 v Italijo, zlasti pa gotska osvojitev Rima leta 410, ki ga je izredno pretresla. V zadnjem obdobju njegovega življenja (do 419/420?) so opažanja in razmišljanja zgodovinske vsebine bolj redka, kar je verjetno odraz nastopa bolj stabilnih razmer v rimskem cesarstvu