Prispevek se ukvarja s prezentacijo in analizo argumentov za in proti uvedbi spolnih kvot v zakonodajo. Popelje nas v obdobje od leta 1994 do leta 2006, obdobje burnih razprav o kvotah v parlamentu. Izhajajoč iz konstruktivistične paradigme se avtorica ukvarja s spolom kot družbenim fenomenom, ki je produkt zgodovinsko in kulturno umeščenih medosebnih izpogajanih dogovorov, kateri so proizvedeni skozi jezik in prakso. Skozi razprave o kvotah v parlamentu je mogoče ugotoviti, kakšno razmišljanje o »ženskosti« se je oblikovalo ter kako te norme »ženskosti« v naši družbi vplivajo na obnašanje in odločitve žensk za vstop v politiko. Tako se osvetlijo diskurzivno oblikovane dominantne konstrukcije ženskosti in politike, ki naj ne bi bili združljivi. Pokaže se, da je ženskam največja ovira za vstop v politiko prav njihov spol oziroma »ženskost«. V diskurzivnih bojih za pomen so sodelovali politiki in političarke z različnimi vrednotami in interesi. Od resursov moči akterjev in akterk je bilo odvisno kakšen pomen so izpogajali in ga označili kot »zdravorazumski«. Dogajanje v parlamentu lahko razumemo kot zrcalo družbe, sploh kar se tiče spopadov med spoloma. Rezultat analize predstavljajo normativne podobe ženskosti.