Avtorica v prispevku predstavlja leta 1852 nastalo Društvo ljubiteljev živali (Società Zoofila) s sedežem v Trstu. Članstvo je družilo prizadevanje za izboljšanje okoliščin, v katerih so živele živali. Organizirali so redna srečanja, na katerih so kritično razpravljali o trpljenju najrazličnejših živali. S predavanji, različnimi publikacijami, javnimi razpravami, grajami, nagrajevanjem in apeli nadzornim organom pa so naslavljali tudi širše prebivalstvo. Tovrstno zanimanje za zaščito živali je v 19. stoletju v evropskih mestih vzniknilo zlasti med k napredku usmerjeno mestno elito, kar povsem drži tudi za tržaško združenje, ki je že od samega začetka privabljalo pripadnike, a tudi pripadnice lokalne smetane. Od drugih tržaških društev ga ni ločevala razredna struktura članstva, pač pa nadpovprečna vpetost žensk ali točneje dam oziroma pripadnic plemstva in buržoazije. V danem prispevku avtorica društvo predstavi in osvetljuje, če in kako je Društvo ljubiteljev živali možno razumeti tudi kot emancipatorno, torej kot morebitno postojanko na poti k ženski enakopravnosti.