Dokumentirana raba podomačenih tujih zemljepisnih imen ima v slovenščini vsaj dvestoletno tradicijo. Sprva se je razmeroma neenotno in brez jasnih pravopisnih norm pojavljala v časopisju na prehodu iz 18. v 19. stoletje. Pozneje se je uveljavila v učbenikih. Jesenkov Občni zemljepis je bil trden temelj za rabo podomačenih tujih zemljepisnih imen v Cigaletovem Atlantu (1869–1877), ki je sčasoma, četudi je v njem s sodobnega zornega kota uporabljena vrsta dobrih rešitev, postal povsem prezrt in pozabljen. Na prelomu iz 19. v 20. stoletje mu je sledil Orožnov šolski atlas za ljudske šole s slovenskim učnim jezikom z bistveno manj podomačenimi imeni. Naslednji slovenski atlas sveta je izšel šele v prvem letu italijanske okupacije; namenjen je bil srednješolski mladini. Za slovenska tuja zemljepisna imena je poskrbel Valter Bohinec, ki so mu očitno prepovedali rabo slovenskih imen za italijanska mesta in reke, ne pa tudi za pokrajine in vzpetine. V preučenih atlasih se zrcalijo značilne faze podomačevanja: najprej raba slovanskih imen pod vplivom panslovanstva, pozneje pa še vplivi nemščine, srbohrvaščine in italijanščine.