Gorica je po prevladujočem mnenju leta 1210 dobila tržne pravice in s tem postala meščanska naselbina. Nova interpretacija listine (privilegija) iz 1210 omogoča sklep, da je trg s tržani oz. meščani (cives) obstajal že prej. Tega leta je goriški grof Majnhard II. od cesarja pridobil legalizacijo tedenskega sejma in izvedel preselitev tržne naselbine na novo lokacijo ob gradu. Že v 12. stoletju je nedvomno šlo za močno centralno naselbino z zgodnjim urbanim značajem. Po Gorici so se v tem času imenovali predstavniki družine Spanheim in od srede stoletja grofje Goriški. Oporo za domnevo nudijo tudi narativni viri o povratku kralja Riharda Levjesrčnega s tretje križarske vojne leta 1192. Pričajo o pomenu Gorice, kjer je kot dominus provintie bival goriški grof. Z letom 1210 se je začela nova, prava urbana faza v razvoju Gorice in hkrati topografska dvojnost naselbine: trga ob gradu in vasi (podgradja) v ravnini pod njima. Tudi »vas« je imela močan neagraren pečat in je bila nato 1455 tudi pravno združena z mestom.