V prispevku je opazovano reševanje socialnih vprašanj v obdobju med obema vojnama (ki je za Primorsko pomenilo tudi prehod v spremenjen socialni sistem zaradi zamenjave politične oblasti), in sicer na primeru Izole, kjer so se italijanske politike morale vgraditi v dotedanje socialne sisteme, po vzponu fašizma še posebej skozi oblikovanje posebnih državnih entitet na področju socialnega skrbstva. Na primerih eksistenčnih stisk iz izolske stvarnosti je mogoče identificirati nekatere najranljivejše skupine prebivalstva, ki so bile deležne pogosto tudi več različnih oblik podpore hkrati, da bi vsaj za omejen čas rešile svojo materialno stisko. V prispevku je posebej predstavljeno tudi prepletanje fašistične ideologije s socialno in demografsko problematiko, saj je država reševanje te razumela kot sredstvo za pridobivanje vojaške in politične moči.