Slovenska država je nastala v »kratkem 20. stoletju«. Slovenci smo do države, ki jo imamo sedaj, prišli postopoma. V treh korakih: 1918, 1941–45, 1990–91. Pri tem je šlo pri nastajanju slovenske državnosti za povezanost, za sosledje. Brez dosežene prve slovenske državnosti ne bi bilo druge, zlasti pa brez druge ne bi bilo tretje. Vsak korak oblikovanja državnosti se je zgodil v svojem obdobju, v različnih pogojih, ki so vplivali na potek nastajanja države in stopnjo njene samostojnosti. Do prvega je prišlo ob koncu prve svetovne vojne, ko so bile zaradi mednarodnih političnih pogojev pretrgane državnopravne vezi z avstro-ogrsko državo in smo Slovenci vstopili v Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov, ta pa se je nato s Kraljevino Srbijo »zedinila« v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (od leta 1929 Kraljevino Jugoslavijo), drugi se je zgodil v času druge svetovne vojne, ko je jugoslovanska država doživela kolaps in jo je bilo treba obnoviti, in to v novih pogojih, z novo organizacijo, za kar so se v vojnem obdobju zavzemali v t. i. meščanskem političnem taboru, v tradicionalnih slovenskih političnih strankah in tudi v t. i. revolucionarnem taboru oziroma v osvobodilnem gibanju, tretji pa takrat, ko se je jugoslovanska država, ki je bila organizirana po merilih v vojni zmagovitega osvobodilnega gibanja, izpela. Vsem trem korakom je bil skupen namen, medtem ko sta bila način do državnosti in odnos do nje različna. Način državnosti in odnos do nje sta bila odvisna od razmer pa tudi razmerij med dejavniki oziroma ustvarjalci državnosti in od političnih ali družbenih nosilcev. Oblikovanje slovenske državnosti v »kratkem 20. stoletju« je povezano s samoodločbo. Bila je sredstvo ali osnova, na kateri je bila državnost na vsaki posamezni stopnji zgrajena. V vsakem od korakov oblikovanja državnosti je bila nekoliko drugače razumljena. Samoodločba je bila bistven pogoj in sredstvo, da smo Slovenci do države sploh prišli. V vseh treh korakih njenega ustvarjanja.