Zaradi znanstvenih raziskav o čedalje večjih izpustih plinov, nastalih predvsem ob izgorevanju goriv fosilnega izvora, ki preveč segrevajo ozračje in povzročajo škodljive učinke podnebnih sprememb, je prišlo do ukrepov na ravni OZN. Te so terjale tudi nevladne okoljske organizacije. Na konferenci OZN o okolju in razvoju junija 1992 v Riu de Janeiru so voditelji članic svetovne organizacije sprejeli Okvirno konvencijo ZN o podnebnih spremembah. Po procesu ratifikacij je začela veljati marca 1994. Predvidevala je tudi oblikovanje dodatka – protokola o obveznem zmanjševanju izpustov toplogrednih plinov. O njem so se pogodbenice okvirne konvencije začele pogajati na svoji prvi letni konferenci COP1 v Berlinu marca in aprila 1995. Države v razvoju so zaradi svojih nizkih izpustov toplogrednih plinov na prebivalca in pravice do razvoja zahtevale, da obvezna zmanjšanja omenjenih izpustov uvedejo le industrijsko razvite države. V taboru slednjih je večje izpuste zagovarjala Evropska unija, manjše, zaradi pritiska naftnih in premogovniških lobijev, ZDA, proti vsem ukrepom pa so bile države OPEC. Po daljših pogajanjih je bil protokol ob koncu konference COP3 v Kjotu sprejet 11. decembra 1997. Veljal je le za skupino industrijsko razvitih držav, ki so morale do leta 2012 zmanjšati svoje izpuste povprečno za 5,2 odstotka glede na izhodiščno leto 1990. Za EU in Slovenijo je bilo uvedeno 8-odstotno znižanje. Ker so ZDA l. 2001 izstopile iz Kjotskega protokola, je prišlo do zamude pri ratifikaciji. Protokol je začel veljati 16. februarja 2005, ko ga je ratificiralo več kot 55 članic OZN, ki so skupaj izpuščale več kot 55 odstotkov vseh svetovnih izpustov toplogrednih plinov.