Marjan Britovšek (1923–2008) je bil prvi slovenski zgodovinar, ki se je sistematično in znanstveno začel ukvarjati z raziskovanjem zgodovine mednarodnega delavskega gibanja ter še posebej stalinizma in destalinizacije v Sovjetski zvezi, hkrati pa je veljal za največjega slovenskega/jugoslovanskega poznavalca frakcijskih spopadov v bivši Sovjetski zvezi in Kominterni. V ospredju Britovškovih objav te vrste stojijo obsežne knjige, ki zaokrožajo avtorjeve raziskave »ruske stvarnosti« od začetka 19. stoletja do destalinizacije v petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja: Revolucionarni idejni preobrat med prvo svetovno vojno (1969); Boj za Leninovo dediščino (1976); Carizem, revolucija, stalinizem (1980); Stalinov termidor (1984). S svojimi knjigami, oprtimi na arhivsko gradivo, se je uvrstil med ugledne mednarodne raziskovalce stalinizma. Britovšek k »ruskemu oktobru« raziskovalno ni pristopal zgolj kot k boljševiškemu aktu revolucionarnega prevzema oblasti (načrtovani boljševiški revoluciji), pač pa ga je – kot je razbrati iz naslovov navedenih knjig – razumel in obravnaval v širšem problemskem/tematskem in časovnem okviru. Ta se začne z rusko revolucijo 1905–1907, kot »generalko« za obe revoluciji v letu 1917, in se razteza v sredino tridesetih let, ko je Stalin s svojo »administrativno revolucijo od zgoraj« (»termidorjem«) dokončno razblinil ideale oktobrske revolucije.