Avtor predstavlja pregled razstav in novejših publikacij v Nemčiji, posvečenih stoti obletnici oktobrske revolucije leta 1917. Po stoletju raziskovanja sta veličastnost in herojstvo iz časov rojstva »velike socialistične oktobrske revolucije« že povsem zbledela. Z demistifikacijo se je tako imenovana »svetovna revolucija« premaknila v okvir ruske zgodovine. Vendar ta nacionalizacija revolucije marginalizira globalne posledice Rdečega oktobra, zlasti kadar se boljševiški prevzem oblasti razlaga preprosto kot uspešno prizadevanje za preoblikovanje anarhije v organizirani režim terorja, ki ga je izvajala odločna in požrtvovalna avantgarda. Medtem ko totalitarni pristop zanemarja socialne korenine revolucije, novejše kulturne študije poudarjajo naključne dejavnike in degradirajo revolucionarno vstajo kot eskalacijo državljanske vojne na kontaminiranih »območjih nasilja«. Avtor v drugem delu tega prispevka pusti za sabo vse takšne celovite razlage in velike načrte ter opozori na dolgotrajne strukturne spremembe, ki jih je ruska revolucija povzročila v povojni Evropi. Svoje argumente osredotoči na tri ravni – najprej na politične institucije, nato na gospodarski in družbeni red, nazadnje pa na demografske spremembe