Po 2. svetovni vojni se je slovenski alpinizem znašel na razpotju. Organiziran je bil znotraj Komisije za alpinizem v okviru Planinske zveze Slovenije, ki je bila članica Planinske zveze Jugoslavije in podrejena Fizkulturni zvezi Jugoslavije. Položaj in vlogo športa je narekovala politika, ki je smoter športnega napredka videla v pripravljenosti ljudi na obrambo domovine. Komunistična partija Jugoslavije je sledila sovjetskemu zgledu in dajala prednost kolektivizmu pred elitizmom. Večji smisel je videla v množičnosti kot pa v manjšem številu bolj izurjenih plezalcev. Po nekaj letih zatišja je po vojni prišlo do spora med mlajšo generacijo alpinistov z Radom Kočevarjem, Cirilom Debeljakom, Vlastom Kopačem, Mitjo Kilarjem, Urošem Župančičem in Evgenom Vavknom idr. na čelu ter vodstvom Planinske zveze Slovenije s predsednikom Fedorjem Koširjem. Spor je dosegel vrelišče leta 1950 s člankom Ceneta Malovrha v Planinskem vestniku, v katerem je ostro napadel domnevno stremuštvo in napačen pristop do gora pri mladi generaciji. Ta je z nič manj ostrim odgovorom najprej Janka Blažeja, nato pa tudi Vlasta Kopača v Planinskem vestniku sprožil pravo vojno, ki se je končala šele leta 1954, ko je Planinska zveza Slovenije morala popustiti in dovoliti tisk planinskega vodiča *V naših stenah*, v katerem so bile opisane tudi smeri, ki so se starejši generaciji zdele popolnoma neprimerne za plezanje, saj naj bi bile predvsem pretežke za številnejši obisk. V duhu tega spora, ki je zaznamoval ta čas, so se bile alpinistke skoraj v celoti primorane podrejati miselnosti tega obdobja – ženska naj bi se po vojni osredotočala na rojevanje in vzgojo otrok ter delo v gospodinjstvu, ne pa na šport. Šport so ponekod ženskam odsvetovali, saj naj bi kvarno vplival na njihove reproduktivne funkcije. V Jugoslaviji, kjer so ženske vsaj na papirju imele enake pravice kot moški, tudi v praksi ni bilo dosti drugače. Tiste, ki niso imele stalnih soplezalcev, so imele za plezanje izrazito manj možnosti od moških soplezalcev. Čeprav so se predvsem po zaslugi nekaterih, ki so kljub naštetemu opravile izjemne vzpone, počasi začele vedno bolj uveljavljati. Kljub poskusom, da bi jih ločili od moških in jih za plezanje šolali posebej, so kmalu dokazale, da so jim lahko v marsičem enakovredne. V tem obdobju je ženski alpinizem v Sloveniji naredil ključne korake na poti k enakopravnosti.

Prispevek temelji na raziskovalnem projektu Alpinistična literatura: Slovenija in onkraj. Intertekstualnost, intersubjektivnost, internacionalnost (J6-1808), ki ga financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije.