Odziv na program Panevrope je bil relativno pozitiven z nekaj zadržki oz. dopolnitvami. Ob objavi načrta o Panevropski uniji se je dokaj cinično odzvala Edinost, kar je razumljivo, saj je Coudenhove-Kalergi ob objavi programa kot enega izmed potencialnih združevalcev Evrope videl Benita Mussolinija. Sčasoma je ob Mussolinijevih dejanjih svoje mnenje spremenil. Nenaklonjenost je bila obojestranska in tudi Mussolini mu ni ostal dolžan, saj je prepovedal prevod Panevrope v italijanščino. Jutro je načrt sprejelo odobravajoče, a je njegove avtorje zmotil predvsem Kalergijev odnos do Slovanov, ki jim po mnenju časnika ni priznaval dovolj velike vloge. Omenjena kritika je poleg očitanega idealizma edina skupna točka vseh kritikov Kalergijeve ideje. Med njimi sta tudi Bratko Kreft in časnik Delavska politika. Prvega zmoti predvsem veliko govoričenja in posedanja, pravega učinka pa ne vidi. Delavska politika Avstrijca opozarja na to, da imajo države vsaka svoje interese, ki sem jim bodo zelo težko odpovedale. Zelo podrobno dogajanje o Panevropi spremlja časnik Narodna politika, v katerem avtorja dr. Andrej Gosar in F. G. podrobno analizirata in komentirata program in ga ognjevito zagovarjata. Do panevropske ideje se opredeli tudi zgodovinar dr. Bogo Grafenauer. Do ideje se pozitivno opredeli, a za razliko od Kalergija model združevanja vidi v Jugoslaviji.