Druga svetovna vojna je kot najbolj uničevalna vojna v zgodovini dodobra predrugačila podobo sveta. V njej je po Foucaultu prišlo do preobrata v percepciji zdravja in organizaciji zdravstvenega sistema. Pri tem je na Slovenskem odigralo pomembno vlogo partizansko zdravstvo. V njegovem okviru je potekalo tudi zdravstveno varstvo reproduktivnega in spolnega zdravja – tako vojske kot civilnega prebivalstva. Največ pozornosti je bilo zaradi visoke umrljivosti dojenčkov namenjene zdravstvenemu varstvu mater in otrok. Tako je bil v okviru SCVPB vzpostavljen porodniški oddelek v bolnišnici Spodnji Hrastnik, ki je sprejemal predvsem noseče partizanke in jim nudil strokovno pomoč pred, med in po porodu, pozornost pa je namenjal tudi vzgoji za materinstvo. Skupno se je v okviru SCVPB rodilo 54 otrok. Poleg zdravstvenega varstva mater in otrok je partizansko zdravstvo izvajalo preventivno in kurativno dejavnost pri okužbah s spolno prenosljivimi boleznimi. Vedenje o njih se je podajalo v sanitetnih šolah in Partizanskem zdravstvenem vestniku ter pri predavanjih o higieni. V okviru partizanskega zdravstva so se izvajali tudi splavi – legalno le tisti iz medicinskih indikacij. Partizansko zdravstvo je namreč zavzelo odklonilno stališče do socialnih indikacij splava. Slednje je bilo v skladu z zakonodajo Kraljevine Jugoslavije, ki je glede splava po vojni niso nameravali spreminjati. Več pozornosti so namenili načrtovanju povojnega zdravljenja spolnih bolezni ter zdravstvene zaščite mater in otrok. Pri slednji so se zavzemali predvsem za koncentracijo porodov v porodnišnicah. Na obeh področjih so se njihovi načrti do določene mere izpolnili že v letih po vojni. Pri vprašanju splava pa je do sprememb prišlo šele v 50. in 60. letih 20. stoletja.