Prispevek obravnava zgodovino raziskovanja pripovednega izročila na območju Ribniške doline. Ribnica je z vidika slovstvene folklore znana predvsem po šaljivih pripovedih in značilnem humorju, ki predstavlja pomemben del nesnovne kulturne dediščine. O načrtnem zbiranju etnografskega gradiva Ribničanov lahko govorimo že v predromantičnem obdobju. Na tem območju so delovali nekateri pomembnejši slovenski predstavniki in misleci romantične dobe. Z zbiranjem folklornega gradiva so se prvi ukvarjali zadnji ribniški graščaki – Rudeži. V luči prizadevanj za slovensko nacionalno prebujanje se je v Ribnici večkrat ustavil prijatelj Jožefa Rudeža, poljski etnograf Emil Korytko, ki je v 19. stoletju slovenske intelektualce spodbudil k zbiranju folklornega gradiva. V članku so omenjeni raziskovalci, ki so v svojih raziskavah kakorkoli obravnavali ribniško pripovedno izročilo in zbirke pripovedi, ki se vsebinsko navezujejo na Ribniško dolino.