V prispevku obravnavamo fevdalne razmere – vazale in fevde – na Ribniškem med letoma 1418 in 1456, torej v času, ko so bili nekdanji ortenburški fevdi v rokah grofov (pozneje knezov) Celjskih. Grofje Ortenburški so od sredine 13. do začetka 14. stoletja na Dolenjskem in Notranjskem od oglejskega patriarha prejeli v fevd obsežen kompleks zemljiških gospostev, tudi Ribnico. Z njihovim izumrtjem (1418) je ta posest prešla v roke grofov Celjskih. Po smrti Hermana II. Celjskega (1435) je postal senior rodbine njegov sin Friderik II., ki je ponovno potrdil oziroma podelil celjske fevde. Tako je leta 1436 nastala fevdna knjiga, danes najstarejši še ohranjen popis celjskih fevdov, v dveh ne povsem enakih izvodih; prvega hranijo v Arhivu Republike Slovenije v Ljubljani, drugega pa v Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu. Podobno se je zgodilo po smrti grofa Friderika II. Celjskega (1454), ko sta nastali novi fevdni knjigi, tokrat ločeno za grofiji Ortenburg in Celje; obe sta danes v Arhivu Republike Slovenije v Ljubljani. Z umorom Ulrika II. Celjskega (1456) je rodbina izgubila zadnjega moškega člana in celjsko posest so po krajši vojni prevzeli Habsburžani.