Prispevek predstavlja problematiko gradnje šolske infrastrukture v času socializma. Po koncu druge svetovne vojne je bilo treba najprej obnoviti v vojni uničena šolska poslopja. Ko je začelo število prebivalcev naraščati, so se začele večati tudi njihove potrebe. Eno od področij, kjer se je to pokazalo, so bile premajhne in slabo opremljene šole. Še posebno na podeželju so bile te potrebe izrazite, saj jih je bilo zaradi pomanjkanja finančnih sredstev težko zadovoljiti. Z reorganizacijo šolske mreže je na gradnjo nove infrastrukture vplivala tudi šolska reforma. Lokalne skupnosti so vložile veliko naporov, da so prišle do novih šolskih objektov; finančna sredstva so prispevali posamezniki, lokalna skupnost, podjetja in občina. V prispevku je prikazano, kako so se obnove in gradnje nove šole lotili na Igu.