Tradicija izobraževanja slovenskih učiteljev v Kopru sega v leta 1875–1909, ko je tu delovalo c. kr. moško učiteljišče Koper. Po končani prvi svetovni vojni in priključitvi Primorske k Italiji ter z Gentilejevo reformo šolstva so postale slovenske šole prepovedane, med njimi tudi slovenska učiteljišča. Tako se učitelji na Primorskem niso v slovenščini izobraževali celih 25 let. Po drugi svetovni vojni je bila zaradi velikega pomanjkanja slovenskih učiteljev na Primorskem, še posebej v Slovenski Istri, konec leta 1946 odprta podružnica Tolminskega učiteljišča za organizacijo pedagoških tečajev v Portorožu. V začetku leta 1947 je bilo ustanovljeno samostojno učiteljišče, ki se je leta 1953 preselilo v Koper. Poleg arhivskega gradiva so predstavljena pričevanja štirih še živečih profesorjev, ki so poučevali na učiteljišču v Kopru. Vsi intervjuvanci so izpostavili pristne odnose, tako med učitelji kot z dijaki ter veliko medsebojnega sodelovanja. Velik poudarek so pri usposabljanju za učitelje namenili praktičnemu pouku, hospitacijam in nastopom