Prispevek obravnava doslej prezrti stavbnozgodovinski pomen srednjeveškega gradu Ojstrica in istoimenskega novoveškega dvorca. Grad je nastal na strmi vzpetini, na jugozahodnem robu Spodnje Savinjske doline, nad cesto oziroma potjo, ki se s Trojan čez Zaplanino in Presedlje spušča proti Taboru v Savinjski dolini. V 14. in 15. stoletju so prvotno zasnovo z masivnim stolpom razširili z obzidanima utrjenima platojema na najbolj položnem pobočju vzpetine. Po letu 1566 so srednjeveški grad opustili in v kompleksu srednjeveške pristave ob potoku ob vznožju grajske vzpetine začeli graditi nov renesančni dvorec. Do leta 1587 so na starejši osnovi zgradili osnovo dvorca, ki so jo nato, najverjetneje do leta 1599, razširili ter ji dali reprezentativno podobo. Najverjetneje v prvi polovici 17. stoletja so dvorec dopolnili z velikim obzidanim renesančnim vrtom. Stavbni razvoj se je zaključil v poznem 18. stoletju, ko je ob dvorcu nastalo veliko poznobaročno poslopje pristave. V prvi polovici 19. stoletja so ojstriški dvorec in večino njegovih stranskih poslopij zaradi izgube pomena in dotrajanosti opustili ter do tal podrli. Leta 1964 so podrli še pristavo.