Med ljubljanskimi mostovi se odlikujeta predvsem tehnično zelo napredna rešitev starega Čevljarskega mostu ter ahitektonsko dognani zmajski most. Prvega je kot tročlensko ločno konstrukcijo že leta 1867 projektiral dunajski inženir Johann Hermann iz vnaprej pripravljenih elementov, ki jih je vlivala livarna v Dvoru pri Žužemberku, Zmajski most pa je leta 1906 v slovenski arhitekturi prvi na stežaj odprl vrata železobetonu. Okrasil ga je Jurij Zaninovich, učenec Ottona Wagnerja. Omeniti velja tudi domiselno okvirno konstrukcijo z dvema členkoma Šentjakobskega mostu. Zidavo mostov je v veliki meri pospešilo izsuševanje ljubljanskega barja, ki je po štiristoletnih prizadevanjih magistrata in deželne vlade na prelomu stoletja prešlo v zaključno fazo.