Grofje iz Celja so okoli 1360 izkoristili sebi v prid fevdalne odnose, ker so bili dovolj močni v razmerju do habsburških seniorjev. Kot vazali Habsburžanov so predvsem Celjski vzeli oglejski cerkveno državnostni partriarhiji njene posesti na Kranjskem in v severni Istri (Postojna itd.). Večino ozemelj dobe od seniorjev v trajni fevd. S tem se širša Slovenija približa do nekako dveh tretjin enotni upravi, še posebno, ker se na »grofe iz Celja, Ortenburga in Zagorja« tesno vežejo svaški pokneženi grofje iz Gorice. S te pozicije in zavezništva s svaškimi Luksemburžani začnejo Celjski tih odpor zoper Habsburžane, a proti posestim bamberških škofov preidejo v pravo, čeprav neuspešno ofenzivo, zlasti za Beljak na Koroškem. V takih okolnostih pa si Celjski v letih 1425—1430 vendarle pospešeno utrjujejo svojo državnost.