Razprava prikazuje z vseh možnih aspektov delovanje florentinskega bankirja F. Penzinija v Piranu. Ob prihodu si je v pogodbi s tem mestom zagotovil monopol nad posojanjem denarja na listine in na lombardni način, izvzetost iz davčnih in drugih obveznosti ter obrestno mero 20 % na leto. Dejanske obresti so morale biti precej višje, tako da si je Piran po njegovi smrti v času kuge prizadeval polastiti se njegove dediščine, da bi z njo svojim prebivalcem povrnil škodo, ki so jo zaradi oderuštva utrpeli. Kljub temu je denar, ki ga je Benzini prinesel s seboj, gotovo močno povečal denarno menjavo in gospodarske investicije Pirančanov.