Avtor posveča velik del razprave odporu in boju prekmurskih Slovencev proti jezikovni madžarizaciji pred letom 1918. Utemeljuje začetno trditev, zakaj so mogli biti prekmurski Slovenci na politično združitev s Slovenci v novi, leta 1918 ustanovljeni jugoslovanski državi, od vseh Slovencev najmanj pripravljeni in zakaj ni prišlo do izrazitejše osvobodilne vojaške akcije. Poglavitna ovira, da ni mogel slovenski general Maister tako kakor Maribor in štajersko Podravje vojaško zasesti tudi Prekmurja, da nadalje prekmurski legionarji, ki jih je bilo maja 1919 zbranih v štajerskem Ljutomeru nad 500, niso mogli stopiti v akcijo, je bilo premirje, sklenjeno 13. novembra 1919 v Beogradu med vrhovno komando vzhodne zavezniške vojske (general d’Esperey!) in Karolyjevo madžarsko vlado. Na to premirje, ki so ga razlagali Madžari kot od antante jim priznano pravico, da se tudi vojaško branijo proti vsakemu svojevoljnemu spreminjanju ogrskih mej, so se čutile vezane tudi vrhovna komanda srbske vojske, dravska divizijska oblast v Ljubljani in francoska vojaška misija v Jugoslaviji. Odločitev je torej padla šele na pariški mirovni konferenci.