Ljubljanski Center za rehabilitacijo sluha in govora se je oblikoval leta 1900 in pomeni hkrati po dveh predhodnih zavodih (v Gorici in v Šmihelu), ki sta delovala v 19. stol. pri nas,\ precejšen napredek, saj so v ta zavod bili sprejeti otroci obeh spolov nekdanje dežele Kranjske, kar v obeh prejšnjih zavodih ni bilo. Hkrati z nastankom tega zavoda so se pri nas za to usposobili prvi učitelji gluhih, ki so (zlasti ravnatelj Franc Grm) dvignili v 1. polovici 20. stoletja strokovno raven zavoda, ne samo na jugoslovansko, temveč tudi na evropsko višino. Sočasno z rastjo zavoda se je ustanovilo še Podporno društvo za gluho mladino (1. 1930) in prva organizacija gluhih za Dravsko banovino (1. 1931), kar je bilo večina plod trdega dela zavodnih učiteljev. Po osvoboditvi (1. 1946) je zaživela poklicna šola za gluho mladino, prva tovrstna v Sloveniji, v 1. 1948 pa so bile ustanovljene Učne delavnice, ki so izrednega pomena za poklicno rehabilitacijo gluhe mladine. Iz vrst sodelavcev ljubljanskega Centra je izšla tudi pobuda za ustanovitev portoroškega Zavoda za korekcijo sluha in govora (1. 1946) in mariborskega Centra za korekcijo sluha in govora (1. 1963), kakor tudi novogradnje ljubljanskega Centra v 1. 1963.