Po prvih poskusih (1848) se slovensko politično gibanje v okviru upravne enote Avstrijsko Primorje (obsegalo je dežele Goriško-Gradiščansko, samostojno mesto Trst in Istro) ponovno obudi po letu 1861, ko se v habsburški monarhiji obnovi parlamentarizem. Slovensko gibanje se kaže spočetka v kulturni dejavnosti (ustanavljanje čitalnic) in kmalu naleti na odmev pri Italijanih, ki sestavljajo ob slovanski večini v Avstrijskem Primorju dobršen del prebivalstva te upravne enote. Italijansko politično gibanje ima seveda drugačen izvor in korenine in se v njem že izoblikujejo grupacije, ki vidijo rešitev svojih problemov na_ eni strani v aneksiji Avstrijskega Primorja k Italiji, na drugi strani pa še vedno znotraj Avstrije, ki mora Italijanom seveda zagotoviti več političnih in narodnostnih pravic. Slovensko politično gibanje v Avstrijskem Primorju se razvija v okvirih osrednje slovenske politike, vendar pa mu dajo poseben pečat prav lokalne narodnostne razmere. Ob koncu obravnavanega obdobja dobijo razmerja med italijanskim in slovenskim političnim gibanjem ostrejše poteze prav zaradi načel slovenskega narodnega programa (zedinjena Slovenija). Napetost v odnosih, ki se sedaj pojavi, je značilna za ves čas do konca Avstroogrske, šestdeseta leta pa gotovo nakazujejo razvoj kasnejših dogodkov ter cilje in sredstva državne oblasti, ki je v narodnostnih sporih želela zase pridobiti kar največ koristi.