Drugi del prispevka o ljubljanski gimnaziji prikazuje to učno ustanovo v zadnjih letih XVIII. in prvih letih XIX. stoletja. V času, ko je bil po Linhartovi zaslugi v Ljubljani ustanovljen edini študijski konses na Slovenskem kot posebna oblika učiteljskega samoupravljanja, ki pa seveda ni mogel preživeti v policijskem ozračju Franca II. Avtor podrobno obravnava Langovo reformo avstrijskih gimnazij in njen odsev na ljubljanski. Po njej je latinščina še nadalje ostala glavni predmet v vseh razredih; vsak učenec si ni pridobil le določene stopnje popolnosti v ustnem in pismenem izražanju ter v teoriji stila, ampak je osvojil tudi osnovno znanje klasične filologije. Pri drugih predmetih so se dijaki seznanili le z osnovnimi pojmi in spoznali priročnike s katerimi so se mogli nadalje sami izobraževati. Nakazani so tudi novi elementi za vzpodbuditev marljivosti dijakov, kakor tudi vse organizacijske spremembe in spremembe v učiteljskem zboru tega časa. Zaključuje pa se članek s prvimi posegi francoskih čet na slovensko ozemlje in njihovimi posledicami za delo te učne ustanove.