Avtor ugotavlja, da je bilo cestno omrežje 17. stoletja še vedno bolj usposobljeno za tovorni kot vozni promet, ki se je prevladujoče uveljavil šele po obnovah cest Gradec—Ljubljana in Dravograd—Varaždin v 18. stoletju. V 17. stoletju so bile še v uporabi cestne trase, ki so v naslednjem stoletju izgubile tekmo s časom. Vse te spremembe je narekoval naraščajoči vozni promet, ki je zahteval za ceste enotnejši pravni in tehnični režim. Sele z realizacijo vseh teh pogojev je bil omogočen sodobni razvoj cestnega omrežja.