Avtor se v pričujočem spisu vzporedno z glavnimi političnimi dogodki ukvarja predvsem z zaledno vojaško obrambno organizacijo koprskega komuna v času nadoblasti Beneške republike v Istri (13.—18. st.) in ugotavlja, da so se od začetkov pisanih virov Slovenci pojavljali kot nosilci deželne obrambe ter na mestnih mejah predstavljali strnjeno etnično skupino s t.i. Kapetanom Slovanov na čelu. Vaške utrdbe, (kašteli ali gradci) imenovane, so predstavljale krajevno obrambno središče in zavetišče pred sovražnimi, predvsem turškimi vpadi, obenem pa so oblikovali utrjen občinski mejni pas.