Avtor na osnovi arhivskega in materijalnega gradiva, ki je bilo leta 1989 predano Narodnemu muzeju v Ljubljani iz zapuščine zadnjega živečega ljubljanskega prostozidaija Evgena Lovšina, ter na osnovi gradiva v Arhivu Ministrstva za notranje zadeve Slovenije in literature rekonstruira protozidarsko gibanje na Slovenskem pred drugo svetovno vojno. Ugotavlja, da je slovensko prostozidarstvo po številu članov močno zaostajalo za prostozidarskim gibanjem na Hrvaškem in v Srbiji. Prostozidarska loža Valentin Vodnik v Ljubljani, ustanovljena 21. maja 1940, je združevala osemnajst prostozidarjev, med katerimi so bili pomembni kulturni in univerzitetni delavci, ki pa so se v slovensko zgodovino, v kolikor so se, zapisali predvsem zaradi svoje javne politične dejavnosti in znanstveno-kultume ustvarjalnosti; vsaj po dosedaj znanih podatkih sodeč, pa na slovensko politično življenje med obema vojnama niso imeli večjega vpliva.