Ob orisu razvoja spomenikov so še zlasti osvetljena prizadevanja narodno zavednih Slovencev za postavitev javnih figuralnih spomenikov zaslužnim možem, kot so Prešeren, Vodnik, Valvasor, škofa Wolf in Slomšek. Takšni spomeniki, ki so obenem tudi dela slovenskih šolanih kiparjev, se zvrstijo proti koncu 19. stoletja, medtem ko v prvi polovici stoletja prevladujejo vojaški spomeniki in obeležja pomembnih dogodkov. Po slogovni analizi sodi obravnavano spomeniško gradivo predvsem v historizem; slednji izzveni šele leta 1910 s Trubarjevim spomenikom kiparja Bernekerja.