V zadnjem desetletju se pri nas del dejavnosti raznolikih dediščinskih institucij pogosto posveča predstavljanju ekonomske preteklosti. Ob tem izstopajo predvsem muzeji, ki se v preseku med industrializacijo in potrošništvom še posebej radi ukvarjajo z blagovnimi znamkami, ki so se uveljavile v okviru planske ali dogovorne ekonomije v zadnji polovici 20. stoletja. Ob tem se tej tematiki posveča pozornost tudi z zbiranjem gradiva (npr. ljubiteljski zbiratelji)in s poplavo drugih vsebin, ki se navezujejo na pretekle modne ikone in skozi retro princip vzpostavljajo modno in popularno kulturo. Ob teh gibanjih pa se vloga in pomen arhivskih institucij postavljata in prepoznavata v novih perspektivah.