O čem govorimo, ko uporabljamo pojem socialistična Ljubljana? Je bil to »novi« mestni način življenja, ki se je odražal v materialni kulturi propadlega sistema? So bile to nove stanovanjske soseske in nove bivanjske tipologije v okolici historičnega mestnega jedra, ki so sledila predvojnemu nemškemu funkcionalizmu ter sodobnim britanskim in skandinavskim modelom? Ali lahko govorimo o socialističnem urbanizmu in arhitekturi po letu 1945, kljub temu da Ljubljana ne pozna socrealizma v teh segmentih? So bili Edvard Ravnikar in ostali arhitekti Plečnikove šole, ki so ustvarjali povojno podobo Ljubljane, se nekateri šolali celo pri Le Corbusierju, sodelovali na mednarodnih natečajih in bili aktivno udeleženi v sodobnih arhitekturnih tokovih, zato socialistični arhitekti? Je grajena Ljubljana po drugi svetovni vojni kvalitativno na nižji ravni, kot so bile gradnje pred vojno ali po osamosvojitvi, ravno zaradi izjemnega in kvantitativnega porasta stanovanjskega fonda in novih gradbeno-inženirskih pristopov? O tem in še marsičem bo predavatelj razglabljal ter problematiziral z mitskimi pojmi, ki se pojavljajo v publicistiki, literaturi in dnevnopolitičnih debatah ter pejorativno orisujejo »socialistično« podobo Ljubljane.