V drugi polovici prejšnjega stoletja je v Italiji historiografija doživela korenito konceptualno in metodološko prenovo, italijanski zgodovinarji pa so z inovativnimi pristopi prodrli v vrh mednarodnega zgodovinopisja. Med raznimi smermi je v tem okviru plodna tla našla tudi ustna zgodovina, ki se je sicer podobno kot drugod po svetu soočala z močno skepso, preden se je dokopala do polne uveljavitve