Usoda slovenskih klasičnih filologov je bila po drugi svetovni vojni v marsičem določena z njihovim razmerjem do partije. Toda po pričevanju dokumentov Državne varnosti, kot jih je sestavljal »Andrej« (Fran Petre), se je za njihovo težavno dvojno igro vzdrževanja ideološko sprejemljive fasade skrivalo tudi prizadevanje za ohranitev nekdanje avtonomije. Relativna svoboda na Oddelku za klasično filologijo je v desetletjih, ki so sledila letom skorajda popolnega uničenja stroke v drugi polovici štiridesetih, temeljila na dejstvu, da je postajal študij vse bolj marginaliziran.