Slovenija je imela po 2. svet. vojni zavidljiv položaj najrazvitejše jugoslovanske republike z mejami, ki so bile odprte na Zahod, slovenski komunistični voditelji so zasedali vidne pozicije v upravljanju skupne države .. Po Titovi smrti se je ob popuščanju karizme njegove osebnosti začela ohlajati »bratska ljubezen enakovrednih narodov«, federacija je tonila v politični kaos, sledila je neizogibna gospodarska kriza. Uporniška gibanja v državah Vzhodnega bloka so konec osemdesetih let prisilila sovjetsko komunistično partijo v počasne demokratične spremembe. V tem ozadju so tudi slovenski komunisti začeli popuščati zahtevam in pobudam civilne družbe, drugače mislečih predvsem iz vrst intelektualcev, umetnikov, ne nazadnje pa tudi mladih, ki so svojega zaveznika našli v ideologiji punka. V dilemi, ali se v imenu delavskega internacionalizma prepustiti hegemonističnim težnjam dela federacije ali pa v obrambi strniti vrste in tudi druge družbene ter politične organizacije pripustiti k upravljanju in vodenju, se je slovenska komunistična partija odločila za suverenost svojega naroda, čemur je sledil razkroj dotedanjih režimskih struktur.