Prispevek se osredinja na poškodovane veterane prve svetovne vojne iz Tridentinskega in Južne Tirolske. O teh možeh, ki so se bili primorani ponovno prilagoditi na civilno življenje in se obenem soočiti z izzivi invalidnosti, medtem ko so se prilagajali na novo, močno sporno politično, družbeno in kulturno krajino, ki jo je ustvarila vojna, vemo malo. Meje Italije so bile ob koncu vojne zarisane na novo. Na mejnih območjih, ki so nastala kot rezultat tovrstnega zarisovanja, pa so veterani habsburške vojske postali državljani Kraljevine Italije. Navkljub tej novi identitetni kategoriji, so bile njihove individualne in kolektivne identitete mnogo kompleksnejše in bolj večplastne od spremembe državljanstva. Pričujoči prispevek se opira na misel, da igra pri oblikovanju identitet svojo vlogo tudi telo, ki na različne načine uteleša naše družbene svetove. Ker imajo pri različnih posameznikih različni vidiki identitet različno prioriteto, so raznoliki tudi načini, na katere ljudje invalidnost inkorporirajo kot del svoje identitete. Invalidnost postane nova lastnost veteranskih identitet, ki se prepleta z drugimi vidiki, kot so jezik, politična pripadnost, poklic idr. Izhajajoč iz nabora raznolikih primarnih virov, želi ta prispevek pregledati proces vnovič- nega pogajanja identitet, ki je doletel invalidne veterane iz Tridentinskega in Južne Tirolske v neposrednem povojnem obdobju in v dobi fašističnega režima.