Koroški dedni točaji z Ostrovice (nem. Hochosterwitz) so imeli ta slikoviti grad v dednem fevdu od srede 12. stoletja do leta 1478. Kot točaji (lat. pincerna, nem. Schenk) se Ostroviški prvič omenjajo 9. avgusta 1209 v darovnici koroškega vojvode Bernarda II., ki pred svojim odhodom s kraljem Otonom IV. proti Rimu podeli svojo posest Brezovo blizu Rake na Dolenjskem samostanu Šentpavel v Labotski dolini. Ostroviški so pustili opazno sled tudi v naši zgodovini, saj je za obdobje med letoma 1154 in 1481 trenutno identificiranih že preko 190 virov, povezanih z njimi, ki sodijo v t. i. slovenski korpus. Večji del gre za originalne listine, delno notarske zapise, manjši del pa za poznejše prepise danes neohranjenih originalov. Na predavanju bomo na kratko predstavili vsebino in razpršenost ostroviškega slovenskega korpusa. Podrobneje se bomo zadržali pri točaju Rajnerju Ostroviškem, ki se v virih pojavlja pol stoletja, med letoma 1304 in 1353. Po letu 1316 je s podelitvami in nakupi pridobil pomembno posest na Vipavskem in osrednjem Kranjskem, tudi na račun svoje sestre Jere, ki je bila poročena s Hartvikom Mengeškim. Do 1337 je imel Rajner zanesljivo že v lasti tudi po njem oz. njegovem nazivu točaj (nem. Schenk) imenovani stolp Šenkov turn v Šinkovem Turnu pri Vodicah. O tem stolpu, ki so ga Ostroviški leta 1356 prodali Gamberškim, bomo spregovorili nekaj več besed. Dotaknili se bomo tudi Valvasorjeve zgodbe o njegovem nastanku. Za konec se bomo zadržali še pri Rajnerjevih vnukinjah in vnukih. Elizabeta se je poročila z Jurijem Gamberškim, Jera z Ortolfom Čreteškim, Janez z Jero Svibensko, Gregor je bil salzburški nadškof, Ulrik in njegov sin Jošt pa kranjska deželna glavarja.