V prispevku avtor analizira temeljne ravni avstrijske demokracije po letu 1848 (oz. 1861),
prek katerih se je avstrijski politični prostor v drugi polovici 19. stoletja precej demokratiziral in
se lahko postavil ob bok »modernim« evropskim demokracijam (Anglija, Francija). Povsem nove
dimenzije je v politiko vnesla uvedba občine (lokalne samouprave), ki je hitro postala temelj, na
katerem so »gradile« bolj reprezentativne institucije avstrijskega predstavniškega sistema. Na njih
je bila vezana volilna pravica, v njih so se kalili mladi politiki, skratka predstavljala je »šolo«
avstrijske demokracije. Glavni dejavnik demokracije so bile sicer (sprva precej omejene) volitve,
glavne »zasluge« za politično demokratizacijo pa so imele volilne reforme. Z večanjem političnih
pravic je v politiko vstopalo vedno več ljudi oziroma so postajali ključni dejavnik pri oblikovanju
parlamentarne večine. Ta proces je na drugi strani sovpadal s procesom nacionalizacije. Tako se
je pred prelomom stoletja (tudi na Slovenskem) na eni strani oblikovala moderna nacionalna
struktura prebivalstva (in prostora), na drugi strani pa so skonstruirani narodi (ki so dokončno
izoblikovali vso potrebno infrastrukturo za definiranje naroda) vse bolj »osvajali« moderni demokratični
diskurz.