Pred padcem Habsburške monarhije so njeni uradniki ustvarili sofisticiran in kompleksen upravni aparat za vodenje te raznolike države. Cilj tega aparata je bil precej širši od učinkovitega upravljanja državnih zadev in je vključeval prizadevanja za krepitev lojalnosti in domoljubja državljanov. Tako kot druge tedanje države je tudi Habsburška monarhija za te namene uporabljala javno šolstvo. Eden najočitnejših primerov so bile vsakoletne slovesnosti ob cesarjevem rojstnem dnevu. Na teh slovesnostih so šolarji po vsej Habsburški monarhiji recitirali in prepevali domoljubne pesmi ter poslušali govore o cesarjevih vrlinah. S padcem monarhije so bile slovesnosti ukinjene, vendar so imeli ti dogodki svojevrstno posmrtno življenje tudi v Republiki Avstriji, kot bom pojasnil v prispevku. Čeprav je Republika Avstrija skušala zgraditi identiteto, ki ne bi bila povezana s cesarsko preteklostjo, je dediščina cesarskih slovesnosti in državotvornosti še naprej vplivala na to, kako je Avstrija dojemala domoljubna slavja. Vpliv te dediščine je bil zlasti močan po drugi svetovni vojni. Na podlagi doslej neraziskanih govorov, programov in organizacijskega gradiva za avstrijske šolske proslave po letu 1945 ter podobnih virov iz habsburškega obdobja bom v prispevku pokazal, da so avstrijske šole po vojni za spodbujanje domoljubja pri učencih uporabljale povsem enake programe kot v habsburškem obdobju. Podobnosti so tako izrazite, da je edina razlika v tem, da so zdaj slavili rojstni dan avstrijskega predsednika in namesto himne Habsburške monarhije uporabljali avstrijsko državno himno. V tem pregledu šolskih proslav v Avstriji je predstavljena dediščina cesarske uprave večnacionalne države v nacionalni državi, ki jo je nasledila, in moč nezavednega birokratskega spomina, ki lahko preživi več generacij po spremembi meje in razpadu države. Pregled bo pripomogel k boljšemu razumevanju spominov na meje v Srednji Evropi in spomina v državah po spremembah njihove sestave in ozemelj.