Študija je osredotočena na vlogo češkoslovaškega zveznega parlamenta v političnem prevratu leta 1989. Na podlagi institucionalne perspektive predstavlja novo analizo prelomnih tednov. Z vidika parlamenta so bile spremembe nenavadno hitre. V nekaj tednih od padca berlinskega zidu do konca leta 1989 je državi uspelo zamenjati izvršilno oblast (zlasti predsedstvo – Václav Havel je nadomestil Gustáva Husáka), pri čemer parlament ni odigral pomembne vloge. Predhodna vlada in vodje Državljanskega foruma so sklenili dogovor, ki je vključeval tudi naloge, ki bi jih moral izpolnjevati parlament, tako da je bila odločitev formalno ustrezna. Ključna pogajanja se sploh niso približala parlamentarnemu odru. Medtem so si številni tedanji poslanci, izvoljeni leta 1986, pa tudi parlament kot institucija, razlagali zlom predhodne strukture moči kot priložnost za neodvisnost, zato so se poskušali vključiti v pogajanja, vendar brez uspeha. Slovaški poslanec Anton Blažej, ki se je javno zavzemal, da bi neodvisni parlament postal »vest vlade«, je na čelu zveznega parlamenta preživel samo tri tedne, preden ga je odslovila nova izvršilna oblast z novoizvoljenim predsednikom Havlom. Istočasno so v parlament začeli vstopati predstavniki nove oblasti in zasedli prazne sedeže poslancev, ki so odstopili ali bili razrešeni. Po skoraj dveh mesecih improviziranja se je parlament spet vključil v politiko. To se ni zgodilo zaradi njegove neodvisnosti ali splošnih volitev. Formalnopraven prihod predstavnikov nove oblasti na vodilne položaje je bil resnično revolucionarno dejanje. Institucionalna perspektiva nam omogoča, da precej jasno prepoznamo tovrstno naravo te politične spremembe.