logo
POPISI

/

Serijske publikacije

/

Prispevki za novejšo zgodovino

The 10th Volkskammer of the GDR – Just a keen student or a parliament with its own culture?


Leto:2015
Založnik(i):Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana
Jezik(i):angleščina
Vrst(e) gradiva:besedilo
Identifikator:http://ojs.inz.si/pnz/article/view/125
Avtorske pravice:
CC license

To delo avtorja Bettina Tüffers je ponujeno pod Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 4.0 Mednarodna

Datoteke (15)
Ime:PNZ-2015-3.pdf
Velikost:2.23MB
Format:application/pdf
Odpri
Prenesi
Ime:index.html
Velikost:3.91KB
Format:text/html
Ime:impressum.html
Velikost:6.23KB
Format:text/html
Ime:teiHeader.html
Velikost:7.91KB
Format:text/html
Ime:tocJournal.html
Velikost:6.96KB
Format:text/html
Ime:index.html
Velikost:5.33KB
Format:text/html
Ime:ojs-125-abstract.html
Velikost:8.35KB
Format:text/html
Ime:ojs-125-article.html
Velikost:72.05KB
Format:text/html
Ime:ojs-125-bibliogr.html
Velikost:13.40KB
Format:text/html
Ime:ojs-125-izvlecek.html
Velikost:7.57KB
Format:text/html
Ime:ojs-125-search.html
Velikost:5.48KB
Format:text/html
Ime:ojs-125-summary.html
Velikost:10.30KB
Format:text/html
Ime:ojs-125-toc.html
Velikost:8.15KB
Format:text/html
Ime:tipuesearch_content.js
Velikost:65.90KB
Format:text/plain
Ime:PNZ-ojs-125.xml
Velikost:88.53KB
Format:application/xml
Opis
10. sklic skupščine Nemške demokratične republike (NDR) je gotovo bil nenavaden parlament. Obstajal je le šest mesecev – od konstituiranja 5. aprila 1990 do 2. oktobra 1990. V tem času je parlament na 38 plenarnih sejah sprejel več kot 150 zakonov in 100 resolucij. Kot prvi in zadnji svobodno izvoljeni demokratični parlament NDR je bil odgovoren za organizacijo vzhodnonemškega dela pravno in ekonomsko zahtevne nemške združitve. Pri tem je razpustil sebe in državo, katere državljane je predstavljal. Za nameček so morali to nalogo opraviti poslanci, ki niso imeli skoraj nobenih izkušenj z delovanjem parlamentarne demokracije ali parlamenta. Zgodovina te skupščine je zanimiva tudi zato, ker se je (samo)parlamentarizacija odvila pred očmi javnosti – ljudje so lahko opazovali novo izvoljene poslance, kako so se hitro učili svojega “poklica”. Ker je šlo za 400 poslancev brez parlamentarnih izkušenj, je bila potrebna pomoč iz Zahodne Nemčije. Pri tem se postavlja vprašanje, ali bi bila lahko v tedanjih okoliščinah zadnja skupščina NDR več kot le zavzeta učenka zahodnonemških učiteljev, ali ji je vseeno uspelo izoblikovati lasten parlamentarni profil. Treba je priznati, da so dane razmere demokratično izvoljeni skupščini oteževale, da bi se izoblikovala kot parlament. Naloga, ki jo je dobila z zmago koalicije “Allianz für Deutschland”, in sicer da izvede čim hitrejšo združitev z Zvezno republiko Nemčijo, ji ni omogočala veliko možnosti ali neodvisnih rešitev. 10. skupščina NDR se je v marsičem razlikovala od običajnih parlamentov. Njeno delovanje bi lahko na splošno opredelili kot bolj čustveno in spontano, bolj usmerjeno v doseganje konsenza in medstrankarsko reševanje težav na podlagi dejstev namesto burnih političnih razprav v okviru strogih strankarskih omejitev. Vendar moramo biti previdni, preden to opredelimo kot novo, bolj svežo, spontano ali “človeško” obliko parlamentarne kulture, ki je nasprotje domnevno hladne, vzvišene in profesionalne drže Bonna/Berlina. Sčasoma je strogo samokritičnost poslancev nadomestil prizanesljivejši nazor, ki je prevladal nad navdušenjem ob pridobljenih izkušnjah. Veliko zadev, ki so leta 1990 veljale za negativne in škodljive, je bilo prevrednotenih v pozitivnem smislu. Kaos je vodil v improvizacijo in nepripravljenost za spopad je dala prednost objektivnim razpravam ter sporazumnemu sprejemanju odločitev. Ta osredotočenost na konsenz je nedvomno sovpadala s še vedno nejasnim razlikovanjem med političnimi strankami, težavnostjo naloge in skupnimi cilji kljub vsem razlikam, vendar pa tudi s pomanjkanjem parlamentarne prakse in negotovimi medsebojnimi odnosi. Strankarska disciplina je bila vsekakor tudi precej ohlapnejša od današnje, vendar je odstopanje od partijskih smernic med glasovanjem mogoče dopustiti, kadar je zagotovljena zadostna večina, ki jo je koalicija imela v prvih mesecih. Stranke v skupščini NDR so se bolj posvetile uveljavljanju notranje discipline, ko odločilni glasovi niso bili več tako samoumevni. Manj je bilo tudi kljubovalnih medklicev, razgretih razprav in osebnih napadov. Vprašanje “ali/ali” iz naslova je torej prestrogo. 10. skupščina NDR je bila vsekakor zavzeta učenka, ki se je bila sposobna učiti in je bila nadvse prizadevna. Vendar njeno delovanje ni bilo nikoli povsem podrejeno – obe strani sta imeli enake namene, ne le v primeru ustanovitve novih držav – prav tako pa ni bila parlament z resnično lastno kulturo. Zunanje okoliščine, vključno s precejšnjimi časovnimi omejitvami, v katerih je delovala, so zahtevale pragmatičen pristop k izjemno zahtevnim nalogam. Uporabljena so bila utečena pravila in postopki, ki so bili preizkušeni in preverjeni že drugod. To sicer ni dopuščalo veliko prostora za lastne pobude, je pa omogočilo sorazmerno nemoteno delovanje.
Metapodatki (13)
  • identifikatorhttps://hdl.handle.net/11686/36116
    • naslov
      • The 10th Volkskammer of the GDR – Just a keen student or a parliament with its own culture?
    • avtor
      • Bettina Tüffers
    • predmet
      • GDR
      • parliament
      • German unification
      • federalism
      • 328.32(430.3)"1990"
      • NDR
      • parlament
      • nemška združitev
      • federalizem
    • opis
      • The last parliament of the GDR, the 10. Volkskammer, existed only from March to October 1990 and was undoubtedly different from those in other eastern European communist countries. This had to do with its special situation as the parliament of one half of a former united nation. After the victory of the conservatives in the election of March 1990 it was clear that the majority of voters wanted unification with West Germany according to Art. 23 of the German Constitution and as quickly as possible. This meant reunification by accession of the GDR to the Federal Republic. It was the Volkskammer’s main task to organize this process. Given that the 400 newly elected MPs were completely unexperienced following the model of the German Bundestag was probably the only way to be able to tackle the problems they were faced with. But this meant too that there was little room and no time to develop own solutions to their problems. Critics saw the massive support by West German political parties and institutions as a form of colonization. And a lot of MPs too were highly critical of their work. A feeling of lack of influence and powerlessness was widespread. But, as the example of the reintroduction of the five Länder shows, both sides could pull in the same direction too. This article tries to answer the question whether this parliament was only an assiduous student of its West German master or despite the circumstances able to develop its own culture and its own pace.
      • Zadnji parlament NDR, ki je obstajal le od marca do oktobra 1990, se je nedvomno razlikoval od parlamentov v drugih vzhodnoevropskih komunističnih državah. To je bilo povezano s posebnim položajem, ki ga je imel kot parlament polovice nekdaj enotne države.. Po zmagi konservativcev na volitvah marca 1990 je bilo jasno, da večina volivcev želi čim hitrejšo združitev z Zahodno Nemčijo. Glavna naloga skupščine je bila organizacija tega procesa. Ker je bilo 400 novoizvoljenih poslancev popolnoma neizkušenih, je bilo zgledovanje po nemškem Bundestagu najbrž edina možnost za reševanje težav, s katerimi so se spoprijemali. To pa je pomenilo, da ni bilo veliko priložnosti in časa za razvoj lastnih rešitev. Kritiki so obsežno pomoč zahodnonemških političnih strank in institucij videli kot svojevrstno kolonizacijo. Tudi veliko poslancev je bilo zelo kritičnih do skupščinskega dela. Občutek pomanjkanja vpliva in nemoči je bil vsesplošen, toda obe strani sta bili obenem zmožni dosegati konsenz. Pričujoči članek poskuša odgovoriti na vprašanje, ali je bil ta parlament le prizadeven učenec zahodnonemškega učitelja ali pa je bil kljub okoliščinam sposoben razviti lastno parlamentarno kulturo in držo.
      • 10. sklic skupščine Nemške demokratične republike (NDR) je gotovo bil nenavaden parlament. Obstajal je le šest mesecev – od konstituiranja 5. aprila 1990 do 2. oktobra 1990. V tem času je parlament na 38 plenarnih sejah sprejel več kot 150 zakonov in 100 resolucij. Kot prvi in zadnji svobodno izvoljeni demokratični parlament NDR je bil odgovoren za organizacijo vzhodnonemškega dela pravno in ekonomsko zahtevne nemške združitve. Pri tem je razpustil sebe in državo, katere državljane je predstavljal. Za nameček so morali to nalogo opraviti poslanci, ki niso imeli skoraj nobenih izkušenj z delovanjem parlamentarne demokracije ali parlamenta. Zgodovina te skupščine je zanimiva tudi zato, ker se je (samo)parlamentarizacija odvila pred očmi javnosti – ljudje so lahko opazovali novo izvoljene poslance, kako so se hitro učili svojega “poklica”. Ker je šlo za 400 poslancev brez parlamentarnih izkušenj, je bila potrebna pomoč iz Zahodne Nemčije. Pri tem se postavlja vprašanje, ali bi bila lahko v tedanjih okoliščinah zadnja skupščina NDR več kot le zavzeta učenka zahodnonemških učiteljev, ali ji je vseeno uspelo izoblikovati lasten parlamentarni profil. Treba je priznati, da so dane razmere demokratično izvoljeni skupščini oteževale, da bi se izoblikovala kot parlament. Naloga, ki jo je dobila z zmago koalicije “Allianz für Deutschland”, in sicer da izvede čim hitrejšo združitev z Zvezno republiko Nemčijo, ji ni omogočala veliko možnosti ali neodvisnih rešitev. 10. skupščina NDR se je v marsičem razlikovala od običajnih parlamentov. Njeno delovanje bi lahko na splošno opredelili kot bolj čustveno in spontano, bolj usmerjeno v doseganje konsenza in medstrankarsko reševanje težav na podlagi dejstev namesto burnih političnih razprav v okviru strogih strankarskih omejitev. Vendar moramo biti previdni, preden to opredelimo kot novo, bolj svežo, spontano ali “človeško” obliko parlamentarne kulture, ki je nasprotje domnevno hladne, vzvišene in profesionalne drže Bonna/Berlina. Sčasoma je strogo samokritičnost poslancev nadomestil prizanesljivejši nazor, ki je prevladal nad navdušenjem ob pridobljenih izkušnjah. Veliko zadev, ki so leta 1990 veljale za negativne in škodljive, je bilo prevrednotenih v pozitivnem smislu. Kaos je vodil v improvizacijo in nepripravljenost za spopad je dala prednost objektivnim razpravam ter sporazumnemu sprejemanju odločitev. Ta osredotočenost na konsenz je nedvomno sovpadala s še vedno nejasnim razlikovanjem med političnimi strankami, težavnostjo naloge in skupnimi cilji kljub vsem razlikam, vendar pa tudi s pomanjkanjem parlamentarne prakse in negotovimi medsebojnimi odnosi. Strankarska disciplina je bila vsekakor tudi precej ohlapnejša od današnje, vendar je odstopanje od partijskih smernic med glasovanjem mogoče dopustiti, kadar je zagotovljena zadostna večina, ki jo je koalicija imela v prvih mesecih. Stranke v skupščini NDR so se bolj posvetile uveljavljanju notranje discipline, ko odločilni glasovi niso bili več tako samoumevni. Manj je bilo tudi kljubovalnih medklicev, razgretih razprav in osebnih napadov. Vprašanje “ali/ali” iz naslova je torej prestrogo. 10. skupščina NDR je bila vsekakor zavzeta učenka, ki se je bila sposobna učiti in je bila nadvse prizadevna. Vendar njeno delovanje ni bilo nikoli povsem podrejeno – obe strani sta imeli enake namene, ne le v primeru ustanovitve novih držav – prav tako pa ni bila parlament z resnično lastno kulturo. Zunanje okoliščine, vključno s precejšnjimi časovnimi omejitvami, v katerih je delovala, so zahtevale pragmatičen pristop k izjemno zahtevnim nalogam. Uporabljena so bila utečena pravila in postopki, ki so bili preizkušeni in preverjeni že drugod. To sicer ni dopuščalo veliko prostora za lastne pobude, je pa omogočilo sorazmerno nemoteno delovanje.
    • založnik
      • Inštitut za novejšo zgodovino
    • datum
      • 2015
    • tip
      • besedilo
    • identifikator
      • http://ojs.inz.si/pnz/article/view/125
    • jezik
      • Angleščina
    • jeDelOd
    • pravice
      • licenca: ccByNcSa
    • datotečni vir
    Citirano v (1)
    TipologijaAvtor(ji)NaslovKrajZaložbaLeto
    1.16 Uvodnik, predgovor, spremna besedaGašparič, JureO samoumevnosti uvajanja parlamentarne demokracije v vzhodni Evropi po letu 1989LjubljanaInštitut za novejšo zgodovino2016
    Seznam literature v delu (22)
    StranAvtorNaslovVirKrajZaložbaLeto
    Bergmann-Pohl ; SabineDie frei gewählte VolkskammerMandat für deutsche Einheit. Die 10. Volkskammer zwischen DDR-Verfassung und Grundgesetz, edited by Richard Schröder and Hans MisselwitzOpladenLeske + Budrich2000
    Gutzeit ; MartinAufbau, Organisation und Arbeit der SPD-Fraktion der VolkskammerʻDie Handschrift der SPD muss erkennbar seinʼ. Die Fraktion der SPD in der Volkskammer der DDR, edited by SPD-BundestagsfraktionBerlin2000
    Hausmann ; ChristopherBiographisches Handbuch der 10. Volkskammer der DDR (1990)Köln, Weimar, WienBöhlau2000
    Kajna ; Karl-HeinzLänder – Bezirke – Länder : Zur Territorialstruktur im Osten Deutschlands 1945–1990Frankfurt am MainLang1995
    Kelle ; Herbert ; Riemann ; TordDie Volkskammer – wie sie arbeitetBerlinStaatsverlag der Deutschen Demokratischen Republik1989
    Kloth ; Hans, MichaelVom ʻZettelfaltenʼ zum freien Wählen : Die Demokratisierung der DDR 1989/90 und die ʻWahlfrageʼBerlinLinks2000
    Kowalczuk ; Ilko-SaschaEndspiel : Die Revolution von 1989 in der DDRMünchenBeck2009
    Krüger ; PaulFür einen geordneten Einigungsprozeß – zur Arbeit der CDU/CDA-FraktionMandat für deutsche Einheit. Die 10. Volkskammer zwischen DDR-Verfassung und Grundgesetz, edited by Richard Schröder and Hans MisselwitzOpladenLeske + Budrich2000
    Mielke ; HenningDie Auflösung der Länder in der SBZ/DDR : Von der deutschen Selbstverwaltung zum sozialistisch-zentralistischen Einheitsstaat nach sowjetischem Modell 1945–1952StuttgartSteiner1995
    Müller-Enbergs ; HelmutWelchen Charakter hatte die Volkskammer nach den Wahlen am 18. März 1990?Zeitschrift für Parlamentsfragen1991
    Die Volkskammer der DDR : Sozialistischer Parlamentarismus in Theorie und PraxisWiesbadenWestdeutscher Verlag2002
    Peters ; GunnarVerfassungsfragen in der 10. Volkskammer der DDR (1990)Deutschland Archiv2004
    Protokolle der Volkskammer der Deutschen Demokratischen Republik: 10. Wahlperiode (vom 5. April bis 2. Oktober 1990), edited by Deutscher Bundestag, Referat ÖffentlichkeitsarbeitBerlin2000
    Richter ; MichaelDie Entstehung der neuen Bundesländer 1989/90Länder, Gaue und Bezirke. Mitteldeutschland im 20. Jahrhundert, edited by Michael Richter, Thomas Schaarschmidt and Mike SchmeitznerDresdenMitteldeutscher Verlag2008
    Richter ; MichaelFöderalisierung als Ergebnis der friedlichen Revolution in der DDR 1989/9015 Jahre Deutsche Einheit. Was ist geworden?, edited by Gerhard Besier and Katarzyna StokłosaBerlinLIT2007
    Sabrow ; MartinDer vergessene ‘Dritte WegʼAus Politik und Zeitgeschichte2010
    Schirmer ; RolandMachtzerfall und Restabilisierung der Volkskammer im Lauf der Friedlichen RevolutionParlamente und ihre Macht. Kategorien und Fallbeispiele institutioneller Analyse, edited by Werner J. PatzeltBaden-BadenNomos2005
    Palast der Republik : Politischer Diskurs und private ErinnerungBerlinBerliner Wissenschafts-Verlag2007
    Die Fraktion als Machtfaktor : CDU/CSU im Deutschen Bundestag 1949 bis heuteMünchenPantheon2009
    Thaysen ; UweDer Runde Tisch : Oder: Wo blieb das Volk? Der Weg der DDR in die DemokratieOpladenWestdeutscher Verlag1990
    Tüffers ; BettinaDie Volkskammer im Fernsehen : Strategien der Selbstinszenierung in der 10. Volkskammer der DDRLebenswelten von Abgeordneten in Europa 1860–1990, edited by Adéla Gjuričová, Andreas Schulz, Luboš Velek and Andreas WirschingDüsseldorfDroste2014
    Volkskammer der Deutschen Demokratischen Republik, 9. Wahlperiode, Protokolle von der 1. Tagung am 16. Juni 1986 bis zur 18. Tagung am 6. und 7. März 1990, vol. 25Berlin1990