Druga svetovna vojna je potekala kot spopad dveh vojnih koalicij, ki sta se srdito bojevali za dve viziji svetovnega reda ter prerazdelitev moči, in je imela značaj totalnosti. Dimenzijo totalnega značaja vojne je soustvarjal tudi pojav odporniških gibanj, ki so se pojavila kot reakcija na izgubo neodvisnosti držav oziroma narodov, na konkretne ukrepe okupatorjev in perspektivo, ki sta jo okupacija in fašizem nasploh prinašala. Avtorica na primeru izbranih držav obravnava najpomembnejše vidike odporništva kot večplastnega pojava v kompleksnem dogajanju okupirane Evrope in jih primerja s posameznimi vidiki in razsežnostmi odpora slovenskega naroda kot enega manjših v Evropi.