Razprava govori o velikih pričakovanjih za uresničitev programskih ciljev Zedinjene Slovenije med drugo svetovno vojno, kar sta imela v svojih nacionalnih programih zapisano oba sicer med seboj sovražna tabora slovenska tabora. Po koncu vojne, kljub priključitvi Primorske, ni prišlo do uresničitve stoletnega slovenskega nacionalnega ideala. Pri tem se je ustvaril mit o krivdi boljševizma za izgubljeno priložnost, ki se je najprej pojavil v emigraciji, po demokratizaciji v drugi polovici osemdesetih let pa se je uveljavil tudi na Slovenskem. Dejansko pa je bil temeljni razlog za neuresničitev Zedinjene Slovenije po drugi svetovni vojni ta, da splet mednarodnih okoliščin ni bil tako ugoden kot so sprva predvidevali slovenski politični dejavniki in je bil zato nacionalni ideal iz leta 1848 v bistvu tudi med drugo svetovno vojno neuresničljiv.